Prostovoljna gasilska društva so verjetno najbolje organizirane prostovoljne organizacije v Sloveniji. Tako koristnih ljudi, ki povrhu vsega delo opravljajo zastonj, je pri nas malo. Zato njihovo delovanje seveda odločno podpiram, ob nekaterih priložnostih tudi s skromnim finančnim prispevkom. Kdor ga zmore, a gasilcem vseeno ne da prispevka za njihovo delovanje, je navaden pezde. Ko bo prišel rdeč petelin, bo pa jamral. Seveda ni nenavadno, da so prostovoljni gasilci najmanj cenjeni v Ljubljani. Češ, saj so več pijani, kot trezni – kot da to ne velja za večino Slovencev. Drugod po Sloveniji pa opažam, da so prostovoljni gasilci izjemno spoštovani. Ponekod so prostovoljna gasilska društva glavni nosilci vaškega dogajanja. V Miklavžu pri Ormožu, recimo, je ogleda vreden samo gasilski dom, kjer so uredili odličen muzejček gasilskega orodja, unoform, brizgaln, dokumentov itd. Imajo svoje vino, svoj šnopc in seveda … koledar.
Zadnjič pa se mi je zgodilo nekaj groznega.
Pozvoni. Dvignem domofon. “Dober dan, gasilci, PGD Vič, prodajamo koledarje, lahko prosim odprete?”
Seveda sem z veseljem odprl in potem z grozo ugotovil, da sploh nimam denarja. Niti evra. Zadnje fičnike sem zjutraj pljunil za kofe, potem se mi pa ni ljubilo na bankomat. Kartic verjetno ne sprejmejo … Kaj mi je torej storiti? Najprej sem razmišljal, da bi enostavno pobegnil ven in me pač ne bi bilo doma. Mogoče bi medtem že prišel do bankomata in se vrnil z denarjem, naš blok je pač ogromen in zelo verjetno se bodo v njem izgubili in morda sploh ne bodo našli ven. Druga možnost je bila slabša. Lahko bi jim po pravici povedal, da nimam denarja. Niti evra.
Ampak verjetno se vsi strinjamo, da je to najbolj bebav izgovor skopuhov, ki nimajo face, da bi naravnost povedali: “Ne, ne bom dal niti evra za vaš grd koledar z motivom postroja vaših mladih gasilcev, ker imam že deset različnih sponzorskih koledarjev, k sem jih dobil zastonj, in me ne zanima, kdaj godujejo svetniki ali kdaj bo polna luna, in ker sem navaden brezobziren skopuški pizdun, ki se mu nikdar ne bo zgodilo, da bi potreboval pomoč gasilcev.”
Ne, jaz nisem tak.
Zato sem se odločil, da se bom potuhnil.1
Je pa res noro, da ne znajo zrihtat koledarjev, ki bi jih človek z veseljem pogledal. Na koledarju PGD Miklavž pri Ormožu, na primer, so gasilke. V smislu: “Pripravljene na akcijo!” ali “Pogasimo vaš ogenj!” Nekaj takega. Tak koledar človek z veseljem ne samo kupi, ampak tudi obesi v garažo. No, seveda bi bilo treba natisnit tudi različico za ženske.
Zdaj moram nekako dobit gasilce, ker imam slabo vest.
- Pa še nekaj evrov sem prišparal, hehe.