Da sem božična darila kupoval zadnji dan, je tipično, noro pa je, da sem jih kupoval v Javnih skladiščih. V soboto. Dopoldne. 23. decembra. Še sreča, da sem prišel ven živ. Zapletel sem se z eno babo, katere otrok je nehote razbil okrasek. Prodajalka je vljudno zahtevala, da mama to plača, kar je bil seveda problem. “Pa kaj ti je, kŁić poŁicijo, tož’ me, ne dam za to 18 evrov.” Tako kot nisem eden tistih, ki se ob prometni nesreči obrnejo stran, tudi težko držim jezik za zobmi. Kar je seveda slabo. Ker je bila pred menoj v vrsti, sem jo moral tako nekaj časa poslušat, da mi je jebala vse po spisku – vmes je jebala vse po spisku tudi mulcu, ki je zbrkjo zakuhal. V eni fazi sem jo moral celo prijet, ker me je nameravala udarit. Preden se je končno speljala, me je še s komolcem sunila v trebuh in, medtem ko sem plačeval, iz varne razdalje klicala Gorana, češ da jo je “en cigan napadel”. Ignoriral sem jo, a je šla tako daleč, da se je nalepila name, češ da me bo spremljala, dokler ne pride ta njen strašni mož, ki da me bo ubil.
Bizarno je, da se je čez celo trgovino drla, da sem se osramotil (ker se nisem soočil z Goranom). Ona se seveda ni osramotila. Zmaga tisti, ki jebe mater.
Nekajkrat sem bil v situaciji, da bi žensko najraje klofnil, tudi tokrat me je imelo in sem blazno ponosen, da sem se zadržal, pravzaprav sem ves čas ohranil mirno kri in niti nisem vpil nanjo. Preprosto ne razumem, kako si upa. OK, imela je srečo, nič ji nisem naredil. Vsi niso taki in ona ni vedela s kom imam opravka. Lahko bi jo z enim udarcem posekal po tleh in potem opravil še z Goranom in … ali bi kaj rešili? Ženske si danes enostavno preveč upajo in sploh ne razmipljajo, da so, jebiga, po konstituciji šibkejše. In da je na svetu kup norcev, ki sem jim odpuli bistveno prej kot meni. Taka itak slej ko prej pade po štengah.
Smrdela je. Po pasulju in cigaretah.
In naj me vrag odnese, če ne tepe svojih otrok. In če Goran ne tepe nje. In če otroci ne tepejo drugih otrok.
Bizgeci.