Kot piše sobotni Dnevnik, naj bi Katja Šeruga leta 1997 za pisanje članka o knjigi Sijaj drugačnosti, ki jo je izdalo Ekološko-kulturno društvo Jasa, avtorji pa so bili otroci in odrasli z motnjami v duševnem ali telesnem razvoju – ob honorarju medijske hiše – zahtevala še denar od založnika, češ, saj vam vendar delam reklamo. Šlo naj bi za sedem jurjev. Tolarjev, da ne bo pomote.
Bolj kot sama zahteva po podkupnini me čudi, da je bila zahtevana od društva, ki je izdajalo knjigo, katere avtorji so bili reveži, pri čemer domnevam, da izdelek ni prinašal nekega blaznega profita, če že, pa bi si ga zaslužili avtorji z motnjami v duševnem ali telesnem razvoju, ne pa novinarka. Še bolj kot to, pa mi je zanimiv smešno majhen znesek. Za članek, ki je bil dolg 3000 znakov (na mojem blogu objavljam poste, dolge od 3000 do 5000 znakov), naj bi bila to kar lepa vsota, so zapisali v Dnevniku. Žal povprečen honorar za tak članek tudi danes znaša okrog 30 evrov bruto, je pa res, da se je takrat za sedem jurjev dobilo bistveno več, kot je tudi res, da so bili honorarji verjetno relativno boljši, ne pa sramotno nizki, kot v teh časih. V takih primerih se vedno vprašam, kako bi ravnal jaz sam. Zdaj se sicer lahko hvalim, da za nič na svetu ne bi vzel podkupnine – ampak kaj bom, če mi nekdo za članek ponudi deset jurjev? Evrov, da ne bo pomote. In lepo prosim, da se to vpraša vsak izmed vas.
Dejstvo pa je, da za 30 evrov nikoli ne bi zastavil svojega dobrega imena, tako da že skoraj verjamem Šerugi, da so ji to podtaknili. Stara dobra mafijska strategija. Kadru s potencialom, da nekoč postane pomemben člen, pač podtakneš brezvezno podkupnino, ki jo lahko v naslednjih letih poljubno uporabiš za nasaditev.
O podkupljivosti novinarjev, še posebej iz turističnega novinarskega foha, smo seveda slišali že vse sorte. Poznam govorice o etabliranem novinarju, ki so se ga ljudje iz turističnega marketinga svinjsko bali, in so mu menda pravili kar Gospod modra kuverta, ker če je bila kuverta prazna, jih je mirno nasadil, sicer pa hvalil. Mene sicer še nihče ni želel podkupiti – so pa nekateri izražali zelo zanimive želje, da bi delal zastonj -, je pa res, da nisem čudežni lastnik premoženja, s kakršnim se lahko pohvalijo nekateri starejši kolegi. Tisti, ki so v medijskih hišah redno zaposleni in dobivajo skoraj nezaslišano visoko plačo, medtem ko nasproti sedi novinarka na s.p.-ju z 800 evri bruto mesečno in konkurenčno klavzulo v pogodbi, ki opravlja isto delo ali pa naredi celo neskončno več – ker stari pač nič ne dela, razen jamra zaradi slabih pogojev in pametuje o objektivnosti, podkupovanju in korupciji. Imajo namreč tako oprane možgane, da sploh več ne ločijo med dobrim in slabim, tako kot doktor Antolič, ki je zadnjič na novinarski konferenci mahal z nekimi papirji, češ da on ni skorumpiran zdravnik, ampak bi mu morali biti državljani celo hvaležni, ker da je zrihtal novo opremo za UKC.
In ob vseh teh svinjarijah se potem pojavljajo očitki novinarjem zaradi kakšnega brezplačnega kosila in hotela! Na vprašanje, kako naj se odzovemo na te očitke, nam je izkušeni novinar enkrat lepo povedal takole: “Če vas lahko z enim kosilom kupijo, ste pa en kurc vredni novinarji!”
