V zadnjih nekaj letih sem bordal samo eno dopoldne, pa še to samo dve ali tri fure na Krvavcu. V začetku letošnjega marca pa sem se v zadnjih izdihljajih zime v Bad Kleinkirchheimu vrnil na strmine, sicer spet samo za nedeljsko dopoldne, medtem ko smo prva dva dneva počeli druge reči.
Za začetek smo se v petek namočili v Rimskih termah. Osebno imam sicer raje manjše savne, medtem ko se tamkajšnji velnes v treh nadstropjih razteza na skupno 4000 kvadratnih metrih. Savn je trinajst, vrhunec hedonizma pa je čemenje v bazenu na terasi s pogledom na Klammer Stich. Von den Pisten in die Thermen, pač… Pripomnil bi samo še, da je bolj nobel iz bazena gledat smučišče, kakor obratno.
Hotel Pulverer je eden redkih petzvezdičnih hotelov, v katerih sem se dejansko počutil kolikor toliko domače. Naj mimogrede omenim, da so dobrodošli tudi psi. Z izjemo – kolikor mi je znano – ene sobe in to je točno ta:
Mislim, točno ta, kjer sem spal jaz.
Pravijo, da se v tem hotelu dobro počutijo alergiki. Materiali interierja so neproblematični, pravijo, zrihtajo pa tudi hrano brez glutena ali laktoze oziroma kar si pač izmislite. Jaz pa nisem alergik in jedel sem vse to (vmes je bila še župa):
Mešanica (preveč) okusov me je sicer nekoliko zmedla, v okolju, kjer mi je nad glavo kraljeval nagačen divji petelin, pa bi me skoraj bolj zadovoljil kakšen divjačinski golaž s polento in jabolčni štrudelj, ampak, kaj češ. Naslednji dan je bila večerja bistveno manj konfuzna in nič manj okusna, a smo imeli problem zaradi preobjedenosti. Na planini nad Bad Kleinkirchheimom namreč nič ne komplicirajo, ampak pojdimo po vrsti.
V soboto še nismo smučali, ampak smo šli na kosilo s krpljami. Sam bi krake najraje pretegnil že iz doline, a so nas gor odvlekli z gondolo. Sem si mislil, fino, nizka oblačnost je, gor bo pa sonce. Realnost je bila drugačna.
Odkrpljali smo na razgledno točko:
K sreči je bilo čez nekaj minut bolje. Razen seveda v dolini. Kdor je ta dan smučal, je imel veselico.
Šli smo pa na tole planino:
Sprejeli so nas z vsemi koroškimi častmi, s harmoniko in z najbolj mastno friko, kar sem jih kdaj jedel. Za koroško različico slanino s po tremi jajci na osebo toplotno obdelate na neverjetni količini svinjske masti, na koncu pa brez sramu in šparovnosti dodato še kravji sir, tako močan, da že malo smrdi po vimenih. Po repete sem šel trikrat.
Potem smo se malo zafrkavali na bližnjem pobočju.
Na multidisciplinarnem tekmovanju v zimskih športih sva v paru s Tino pometla s konkurenco, seveda predvsem na račun skibajka, kjer sem se počutil kot doma. Če bi imel čas za tako zajebancijo, bi ga brez dvoma kupil. Zadeva je bolj preprosta, kot sem si bil mislil, je pa res, da na ledeni površini verjetno postane smrtno nevarno. Čakam, da se bodo s tem začeli fijakat turno.
Pa še malo smučanja po starem. Ujel sem edino desetinko sekunde, ko je bil še na nogah.
Vrhunec je bilo seveda dirkanje s pasjimi vpregami.
Žal je bilo konec še preden sem osvojil potrebne veščine, so me pa začele zanimati možnosti, kako na ta način kakšen teden potovati po Skandinaviji. Občutek, ko psi s popolnim navdušenjem potegnejo, je težko opisljiv. Za domov pa tak pes ni, to je popolnoma podivjano, z enim samim fokusom: tek v nedogled. Če bi jih odvezali, bi se menda razgonili po celem gorovju Nockberge.
Preden smo odsankali v dolino, so nas dokončno potolkli še s popoldansko malico, ki je bila količinsko nekje na ravni naše dežele na drugi strani Mure, samo da imajo Korošci bolj oster šnops. Pojedel sem toliko, kot sem lahko in načrtoval, da bom na samopostrežni večerji v hotelu želodec pomiril z lahko solato in osvežilno sladico. Ko smo prišli tja, so nas pa nasadili z večerjo v petih hodih.
Kaj vse mora človek pretrpeti, preden se končno zlekne v hotelsko savno!
Smučali smo naslednje dopoldne in prav dosti o tem ne morem poročat, razen, da sem čez noč spal vsega skupaj dve uri. V Bad Kleinkirchheimu sta bila čez noč odprta točno dva nočna pajzla in točno v tistih dveh sva se tudi zataknila. Slabemu programu navkljub sva pač spila več kot eno pivo. Nočna eskapada ob zvokih dua Fuer & Eis si seveda zasluži svojo zgodbo, saj je dosti bolj zanimiva od poldnevnega prebolevanja mačka na smučišču.