Pred dvanajstimi ali trinajstimi leti sem bil z nekajletno zamudo med zadnjimi pripadniki svoje generacije z mobilnim telefonom. Prej ga preprosto nisem potreboval, malo pa ga nisem hotel imeti zaradi poze: glede novodobnih fenomenov se skušam izogniti sledenju množicam in očitno je bilo tako že med puberteto. Potem sem telefon na lepem potreboval, menda zato, da me je lahko trener gnjavil kadarkoli in kjerkoli.
Mislim, da je bila prva Motorola. Z vibro, kot smo temu včasih rekli. Potem sem jih zamenjal kar nekaj in vseh se niti ne spomnim, vem pa, da nikoli nisem bil lastnik legendarne Nokie 3310 ali 6310.1 Pred kakšnimi šestimi leti sem bil v navalu navdušenja nad povezljivostjo sicer med prvimi, ki so si omislili telefon s qwerty tipkovnico – vsi so me zajebavali, da sem direktor -, a so se vzporedno že začeli razvijati telefoni z zaslonom, občutljivim na dotik.
Do te pogruntavščine še na pragu leta 2014 gojim večji odpor kot do mobilnih telefonov leta 2000. Zato sem po tistem Sony Ericssonu nekaj let telefoniral z Nokio E5 in potem z E6, seveda ob zavedanju, da je industrija tako močna, potrošniki pa tako zabiti, da telefoni s tipkami nimajo nobene možnosti za obstanek. Nokia E6 je crknila večkrat, a je potem spet prišla k sebi, znake popolne disfunkcionalnosti pa je začela dajati potem, ko mi je pod Begunjščico med snaženjem gojzarjev padva v potok. Odtlej je imela čudne izpade. Večinoma ni več deloval zvočnik, še večkrat se ni odzival na dotik občutljiv zaslon, in ker je multufunkcijski knof na desni stran odpadel že pred nekaj meseci, s telefonom nisem mogel več upravljati. Poleg tega v Tuniziji nikakor ni sprejel SIM kartice tamkajšnjega operaterja – vse do zadnjega dne, ko sem na letališču iz čistega dolgčasa poskusil še enkrat in imel potem nekaj minut časa za brezvezen klepet z domačimi v Sloveniji, češ, evo nas, smo že na letalu, zvečer bom doma.
Če bi danes kupoval telefon z gumbi, bi bil obsojen na popolnoma neuporabno sranje, kar je dejansko bila že Nokia E6. Avtofokus se je pokvaril že po mesecu ali dveh, a tega sploh nisem ugotovil, potem pa se je telefon že prvič skopal v mešanici alkoholnega in energijskega napitka, zato garancije nisem niti poskušal uveljavljati. Raje sem se navadil živet s telefonom, ki je sicer omogočal brskanje po internetu, vendar je bil privzeti brskalnik popolnoma neuporaben, drugih pa nisem mogel prepričati, da bi delovali v sozvočju z linki na elektronski pošti. Vse, kar je dejansko funkcioniralo, je bila e-pošta, pa še to sem znal nastaviti samo Googlove račune.
Tako sem navsezadnje podlegel čarom toplovodarskega drsenja po prijetno gladkem steklu Gorilla in, kot da že to ni bil dovolj velik šok, podlegel kalifornijskemu androidnemu velikanu, ki me sicer organsko odbija, a se mu enostavno ne morem izogniti, ker večina misli, da so Googlove storitve najboljša pogruntavščina na svetu. Edward Snowden gor ali dol – ljudje so prepričani, da je sinhronizacija v oblakih ter popolna povezljivost vseh mogočih socialnih omrežij bistveno manjši problem kot dejstvo, da vam lahko po e-pošti šarijo ameriški agenti NSA – ki jim kaj takega seveda ne pade na pamet, ker ste zanje enostavno preveč dolgočasni.
V trenutkih šibkosti sem razmišljal celo o Samsungu Galaxy Note III, češ, jebeš tablice, jaz tega ne bom imel nikoli, phablet2 pa je dober približek. K sreči sem se zadržal. Tak telefon lahko s seboj prenašajo samo ženske. Potem sem razmišljal o novem Nexusu, češ, ne bom dal jaz ogromno denarja za telefon, vendar sem pametno ugotovil, da ja poceni nakup najdražji nakup. Potrebujem napravo, ki ji je vseeno, če z višine pade na mivkasto dno potoka. Izbira tovrstnih telefonov je sicer precej bogata, a v splošnem lahko izbiramo samo med dvema kategorijama: med jajci in najzmogljivejšimi napravami. Tisti iz prve kategorije so grdi, večinoma živo pisanih barv, in zanič, včasih celo smešno zastareli. V drugi kategoriji pa sem našel dva, ki sta seveda tudi najdražja. Hipoma sem se odločil za Samsunga Galaxy S4 Active, seveda v sivi barvi. Ta telefon ima še eno prednost: Trije knofi so dejansko fizični, taki, da nanje pritisneš in se pod močjo prsta uprejo navznoter.
Glavna sprememba je, da se zdaj cel dan ukvarjam s problemom, kako telefon ohraniti pri življenju do večera. Naprava večino časa sploh ni mobilna, saj je doma priklopljena na električno omrežje, tako da telefoniram kot v dobrih starih časih, s to razliko, da vsaj vidim, kdo me kliče. Če kličem jaz, pa traja približno toliko časa kot takrat, ko smo številke vrteli, saj moram pred preprostim klicem izvesti cel kup ukazov.
Kot bom gotovo še pisal, mi povzroča nemalo težav tudi s softverskega vidika, je pa res, da mi po dolgem času telefona ni nerodno odložiti na šank. Poleg tega se lahko končno tudi jaz obnašam skrajno nedružabno. Ob pivu med nezainteresiranim božanjem gospodične Jelly Bean 4.2, lajkam to in óno, hkrati komuniciram prek SMS sporočil, treh e-pošt in otročje pogruntavščine, ki se imenuje Viber, vse to z izgovorom, da iščem nek posnetek, s katerim bi rad zamoril ekipo za šankom, češ, tole morate videt, zdaj bo, zdaj bo.
Opomba: Vsi, ki nameravate komentirati nekako v smislu “jaz telefon potrebujem samo za telefoniranje in pisanje sporočil“, se prosim zadržite in s tem ne izgubljajte časa. Vem, da še vedno obstajajo dinozavri, obenem pa me ne zanima, ali ste med njimi tudi vi. PČe ste, vam priporočam Alcatel 2000X in imeli boste vse, kar potrebujete. In še več. Barvni zasoln, na primer.
- To je več let uporabljal Fotr.
- To je najbolj debilen izraz zadnjih let.