Zadnjič smo šli iz Ljubljane v Škofjo Loko. Peš. Čez Polhograjce.
Preden sem jo v soboto končno obril, je imela ta moja želja že tri, štiri leta dolgo brado. Večini se zdi ideja, da bi šel iz Ljubljane v Škofjo Loko peš, popolnoma nora, da ne rečem neizvedljiva. Po skoraj 28-ih kilometrih oziroma dobrih osmih urah hoje od Bokalc do središča Škofje Loke se je izkazalo, da podvig ni tako zelo epski, kot sem mislil.
Čakanje na štirinajstko b je bilo ob sedmih zjutraj naravnost ogabno: mraz, megla, tema, skratka, nič takega, česar se nisem že navadil. Robocop se je na moj račun spet peljal zastonj, ker je avtomat za Urbano crknil in voznik ni mogel dvakrat zaračunat na eno kartico. Na Toškem čelu je bilo še vedno ogabno. Celo šefica je očitno raje ostala doma, midva pa brez šnopca.
Na najbolj bednem odseku, od Toškega čela do Sv. Katarine, kjer je treba podplate pet kilometrov brusit po cesti, ni bilo nič bolje.
Tik pred vasjo pa tak kontrast:
Na Grmadi sem bil v lepem vremenu le nekajkrat. Vsa vlaga je bila kakšnih tristo metrov nižje…
Tošč smo tokrat izpustili, pot malo prej odvije desno po edinem odseku, ki ga še nisem poznal. Oglarja ni bilo v bližini.
Nisem pričakoval, da bom videl celo Triglav.
Tukaj sva z Rauterjem klestila najdaljše MTB treninge. Partizanka.
Sveti Jakob z Govejka:
In izpod Osolnika, ko se je megla malo dvignila.
Tale ima spet gonitis. Trije ali štirje cucki so kljub obupnim poskuskom ostali na suhem.
No, tukaj smo bili iz tahud’ga ven. Osolnik.
No, pravzaprav je najhujše šele prihajalo: spust v meglo. Škofja Loka je bila, dol sva bila ob mraku, kot mesto duhov, kar so še potencirali protestni transparenti, ki visijo po celem Spodnjem trgu. Ampak, lahko smo veseli, ker bodo Poljansko obvoznico dobili do konca leta 2015?
O tem, kako smo šli domov z avtobusom, pa mogoče kdaj drugič. Balkanska zgodbica je namreč preveč zabavna, da bi jo uporabil že danes. Naj povem samo to, da se je Robocop spet peljal brezplačno.