Kot ste lahko brali včeraj, smo šli v soboto peš v Škofjo Loko. Ker se nam ni ljubilo peš še nazaj, smo nameravali izkoristiti sredstva javnega prevoza. Žal je škofjeloška železniška postaja precej daleč od središča mesta, a še večja težava se nama je zdel vozni red. Med 15.10 in 18.54 iz Škofje Loke v Ljubljano ne odpelje noben vlak. Dol sva prišla nekaj čez minut čez štiri. V mrazu in megli nama ni preostalo drugega, kot zabubiti se v pajzl, kar je pa spet težava, saj v dobrih dveh urah mimogrede spiješ preveč. S pivom sva se tolažila v Kašči, kjer je šefe predlagal, da bi šla v Ljubljano z avtobusom. Z veseljem, ampak kaj pa psica? Uslužno je poklical na avtobusno postajo in slišala sva nekaj podobnega:
“Dober dan, iz Kašče kličem, tu imam dva gosta, ki bi šla rada v Ljubljano z avtobusom. S seboj imata psa, ali gre lahko zraven?” / “Kako ne veste?” / “Hočete povedat, da je odvisno od voznika?” / “Aha. Hvala lepa.” / “Vesta, odvisno je od voznika.”
Naučili smo se dvoje: prvič, informatorka nima pojma in, drugič, avtobusni red na Alpetouru je odvisen od dobre volje voznika, ki je očitno še vedno alfa in omega, zato lahko on postavlja pravila.
Odločila sva se, da poskusiva srečo. Šefe iz Kašče je povedal, da avtobus vozi ob sobotah vsako polno uro in deset minut. Kakšno minuto prej smo bili na postaji, a avtobusa od nikoder. Seveda, saj vozi vsako uro in deset minut, razen ob 17.10. No, pa tudi ne ob 9.10, 15.10 in 19.10. Krasno! Na -3°C in v megli sva obtičala na avtobusni postaji, verjetno najbolj odvratnem kraju v celi Škofji Loki, s tem da nisva imela pojma, ali bo šofer psa sploh spustil na krov.
Ni nama preostalo drugega, kot zabubiti se v pajzl. V Škofji Loki je pomembno vlogo bufeta na avtobusni postaji prevzela Okrepčevalnica Zećir Zećiri s.p., ki ima zraven tudi slaščičarno. Okrepčevalnica Zamorc, se reče. Mini pasaža, domnevam, da z zaprtima čakalnico in prodajalno vozovnic, je bila zaprta, zato sva morala naokoli in seveda sem izbral daljšo pot, ki je zahtevala plezanje čez ograjo. Šele notri sva ugotovila, da je stranski vhod iz nasprotne smeri, povsem lahko dostopen. Ampak ko si enkrat že zlezel čez ograjo in tvegal življenje s hojo po škarpi deset metrov nad reko, je bolje rinit še naprej in skočit čez žičnato ograjo. Kakorkoli, pajzlu dam deset pik od desetih, čeprav je interier kar od povprečja precej odstopal v pozitivni smeri. Poceni pivo, sumljiva družba, krasno. Celo gruča mladih adolescentov, ki so se v pasaži (z notranje strani je bila odprta) nekaj časa zabavali z brcanjem prižganega telefona, ni razočarala: v sanitarijah so, kot sem opazil kasneje, razmetali straniščni papir.
Z Robocopom sva sicer zadnjih petnajst minut v bufetu porabila za ocenjevanje, kako bi kaznovala te podivjane mulce (zaplemba telefona, hišni pripor, tepež, prepoved nošenja tistih babjih trenirk in tako dalje).
Ko sem se vrnil s stranišča, je bil Robocop besen, češ da – na zalogi je imel nekaj mastnih poimenovanj za voznika – pes dejansko ne sme zraven. Za Robocopa morate sicer vedeti, da je eden največjih poštenjakov z disciplino pripadnikov najelitnejših vojska, medtem ko sem jaz znani blefer, ki mu strategija “cilj posvečuje sredstva” ne predstavlja nobenih načelnih ovir. V takih momentih lahko izbiraš med dvema taktikama: ponižnostjo in zajebanostjo. Ko sem videl voznika, mi je bilo takoj jasno, da moram uporabiti drugo (da mu torej ne smem dati vtisa, da je pomembnejši od mene): “A je to res, da moj pes z nagobčnikom ne sme na avtobus?”
“Samo, če je službeni pes.”
“Seveda je, to je gorska reševalka.”
“Ja, potem pa lahko.”
Seveda sem pričakoval več težav, na primer zahtevo po identifikaciji s kakšno izkaznico, ki je seveda nimam, ali kaj podobnega. A si je tip verjetno mislil, da je bolj varno, če se z menoj ne ukvarja in, konec koncev, nosil sem nahrbtnik, torej sem bil podoben gorskemu reševalcu.
Včeraj sem sicer slišal, da na Norveškem, ki je najbolj uspešna država v Evropi, psom na avtobusih ni treba nosit nagobčnika. Pri nas, kjer smo toliko pametnejši, pa ves čas cvikamo, ali nam bo voznik nekaj dovolil ali ne, navsezadnje pa se moramo zatekati k nategovanju in izigravanju pravil. Ko si na Balkanu, se torej obnašaj balkansko. Sicer si obsojen na ponižno sledenje trapastim pravilom in omejitvam. Od tistih na cesti pa do avtobusnih. Firma raje prepoveduje, kot da bi zaračunavala voznino še psom in morda dobila tudi kakšnega potnika več, tako da se z avtobusi ne bi vozili samo mularija, upokojenci, tisti, ki ne znajo vozit, in luzerji.