Poznate tisto foro, ko potujete na drug kontinent in v osemnajstih urah zamenjate osem prevoznih sredstev (če zraven štejem še oba letališka avtobusa)? In potem si želiš še več akcije in se zveler usedeš v deveto vozilo, Iveco Magirus, letnik 1985 pa gas po okolici Touzerja. Jutranja kulisa je bila videti kot dopust po mojem okusu!
Za zajtrk je bila župca. Za tovornjačkom1 je mlakuža, ki ji pravijo jezero. Morda bi lahko zabredel nekje do kolen, je pa res, da bi se potem slej ko prej pogreznil v pesek in se zmočil do pasu.
Tam smo bili zato, da bi gonili bicikle. Dotlej v celem letu, bržkone še pa kakšen mesec dlje, sploh nisem resno sedel na kolesu, česar pred odpravo nisem obešal na veliki zvon. Zanašal sem se na talent in bogate izkušnje ter se tolažil, da je hribolazenje skoraj isto.
Skozi El Hammo smo se peljali že ponoči. Čez dan ni dosti bolj živahno…
Za mestom je oaza. Menda so obirali datlje, ampak jaz tega nisem videl. Po mojem delajo bolj počasi ali pa sploh ne. Mi nismo imeli zadržkov.
Ko smo malo naprej sredi ničesar z glavne ceste zavili levo, nam je veter butnil naravnost v ksihte. Mislim, da česa takega še nisem doživel. Če malo pretiravam, je bilo peklensko vroče, zagotovo pa več kot trideset stopinj, in zrak suh kot poper. Ampak zaradi tega prekleta zahodnika sploh ni moglo biti vroče, občutek na koži je bil nekje med cvrenjem in nekoliko neprijetnim zračnim hlajenjem. Kamorkoli pogledaš… sama rumenkasta ravnica z belimi zaplatami soli. Safr.
Kilometri in kilometri takšnega terena. Garmin mi je povedal, da smo bili do 19 metrov pod morsko gladino.
Priznam, da sem zaradi vetra rahlo oboleval in navsezadnje grupo zbobnal na kup, tako da smo zadnje kilometre pregonili kot se spodobi, na smene, sicer bi po mojem slej ko prej vsi obupali. Kam smo šli? Da prideš na Tatooine, ni treba v vesolje. Tatooine je v Tuniziji.
Filmarji kulise za seboj največkrat podrejo, tukaj pa so jih pustili in so danes turistična atrakcija. Škoda, da nisem fanatični ljubitelj Vojne zvezd. Očitno bom moral celo serijo pogledat še enkrat. Vstop je prost, zato pa se plača parkirnino. Lokalni glavar se je celo spomnil, da bi nam zaračunal parkirnino za bicikle – očitno obstajajo tudi podjetnejši ljudje od Župankovića! No, Tilen mu je razložil, da tega pač ne bomo plačali – in je bilo tudi v redu. Mimogrede, ne sanja se mi, kdo kupi te čudne skulpture in stekleničke s puščavskim peskom…
Ali da bi se za dinar fotografiral s puščavsko lisico, ki jo v naročju prenaša fant na fotografiji. Nekaj težav sem imel, da sem mulcem preprečil pritiskanje na knofe šalthebla.
Sicer pa, to je to.
Pozno popoldne je pokrajina zažarela.
Do Kamelje glave je treba premagat še malenkosten vzponček…
Ali, če pogledamo od daleč…
In to je Kamelja glava:
Čuva jo nekaj krotkih psov. Turistov je sicer precej, recimo, da smo srečali deset avtomobilov, pa še to so bili bolj ali manj na kupu.
To je tisti štrcelj, če ga gledaš z vrha.
Tilen komunicira s podšefom Yassinom. Yassine ne ve, kje je kamelja glava, Tilen pa ne ve, kje je Yassine.
In če smo začeli z zajtrkom, končajmo z večerjo…
In če še koga zanima taka jeba… v drugi polovici januarja grejo še enkrat!
- Poimenovanje tovornjaček je interna fora. Ženske nimajo pojma.